nedelja, 07. junij 2009

Samomori zaradi dvojine

Danes je bil na HRT (še pomnite, tovariši? :) posnetek neke stare košarkarske tekme ... in ker že celo življenje poslušam od očeta: "Delibagić, Delipašić, Petrović - to so bile legende" kind-of-talk IN ker je bojda takrat res bila nora košarka, sem se usedel zraven na kavč in gledal.

No, in ti pride med tekmo trenutek, [vmes se normalno malo pogovarjava], ko opazim, da govori 'pogađaj', 'ima dva bacanja' ... In povprašam očeta, saj se mi je zdelo vedno čudno, ko sem v hrvaščini uporabljal dvojino - nekja mi ni povsem šlo v račun, pa nisem vedel, kaj.
Oč: "... dva bacanja, tri bacanja, četri bacanja, ni dvojine."
Jaz: "In JEDNO bacanjE?"
Oč: "Ja, ane." "Saj smo tukaj daleč naokoli edini, ki imamo dvojino."
A: "Italijani je nimajo, ane?"
Oč: "Ah, kje pa!"
A: "Morda kaki ugrofinci al pa kej tacga.."
"Matr, smo zafrknjeni, ej!"
Oč: "Ja,kompliciramo, tko kot vedno, saj zato imamo pa toliko samomorov."
Tako, zdaj veste:) Vzrok ni alkoholizem, niti ženske, še manj pa jajca, ki jih surova za zajtrk mažejo slovenski politiki. Vzrok je dvojina. Pa žive meje, but that's another story.
In še:
Oč:"Če ne bi včeraj v tistem filmu zvedel, da 'zdaj ni čas za pesimizem' (Home oz. Zemlja - naš dom, op. a.), bi se že obesil."

Ni komentarjev: