petek, 26. februar 2010

A veste uni dnevi, ko bi ...

... najraje ugriznil nekoga? Pač sej, morda, če bi bil ta Nekdo posebna oseba (I'm referring to the technical term "that Special someone"), bi bilo potlej v redu ... ... ampak sicer bi pa samo širil sovraštvo in to pač tudi ni v redu.
  Mislim, da ta post, ta objava ne bo imela neke velike literarno-estetske vrednosti (kot opozorilo lenim bralcem, da ne bodo kasneje jezni), ampak definitivno nosi v svoji srčiki zametke psihoterapevtske znanstvene (?) panoge.
  Kakorkoli, beden vreme je, to ziher ne pomaga. Včeraj sem bil na smučanju (sem bordal, ampak je smučanje tak generični termin, ki ga pač vsi uporabljajo in ga bom tudi jaz;) in to bi bil tak lep uvod v vikend. Ne, ampak imam lahko še kanček neprespan na današnji dan in tudi malce polomljen ne zlomljen, ampak boleč, šest ur faksa. Pah, ja. Sej ni tok grozno, če jih ne bi imel v sredo 9,5;) Pa v bistvu je bilo kul, ker sem šel sredi tedna na smučanje in to je zakon.
  Mislim, da se je del gneva nad svetom, ekonomsko situacijo in mojo lastno ekologijo (I'm again, referring to the terminus tehnicus, which is contrary to the common belief, something completely different) že izlil, ampak vseeno ne pomagajo akivnosti in prihajajoče obveznosti ter rahlo boleča trtica (spet so me višje sile kaznovale: sem hotel frajarit, pa se nekaj obračat počez po hribu, pa sem takoj padu ... boleče... ) ki jo imam.

No, ad aspera per astra al kuko že.

Ni komentarjev: