O Mii in Klari, vzgoji, izobraževanju in pijancih za volanom

Živ,
(ha! ironija)

ne vem, če si kaj slišala zgodbo o dveh dekletih, ki ju je pretekli ponedeljek nekdo povozil do smrti?

Bili sta Klara in Mia in poznal sem ju obe. Super punci. Vsaj bili sta, do tega ponedeljka. (Novica na 24.ur.com tukaj.)

Nisem vedel - ali pa sem pozabil (kar mi na nek način povzroča nelagodje in grenkobo v ustih) - da sta imeli take želje in načrte za svojo prihodnost. Morda pa sem ju nazadnje v živo videl še preden sta stopili na ti, sedaj končani, življenski poti. Verjetno je bilo kje v gozdu, na kaki kontrolni točki. Verjetno smo se smejali.

Kot pišejo po besedah člana uprave taborniškega društva Rod Bičkova skala v Novicah:

Mia in Klara. Foto: Tadeja Rome

Zato ob tem ni nič čudnega, da sta se odločili, da bosta tudi po študiju vedno pomagali ljudem: Klara je študirala medicino, Mia pa defektologijo.

Pred tem je pisalo:

Tako Mia kot Klara sta bili tako v ožjem vodstvu taborniškega rodu, saj sta bili vodnici voda tabornikov v starosti od 12 do 16 let. »Mia je bila tukaj od otroških let oziroma 10 let, Klara pa malo manj, tako da sta obe šli skozi fazo, da sta bili članici v vodu, potem pa sta napredovali,« njuno pot pri tabornikih opiše član društva in ob tem s solzami v očeh dodaja: »Mi smo vsi tako narejeni, da radi drugim pomagamo. Onidve sta bili pa sploh v tem še toliko bolj. Sta dajali celega človeka v to, da sta poskušali vzgojiti dobre državljane.«

Da je ironija večja, na fotografiji iz spletnih Slovenskih Novic je malce nespretno fotograf ujel sveče ob fotografiji umrlih, starejšo gospo in rob plakata, na katerem pise "Tako kot mora biti." (Clanek.)

Hecno (seveda ni).

  Žalostno, da te (nas?) morajo taki dogodki spomniti, da imamo samo eno življenje in da se lahko relativno hitro, v trenutku, konča. Da se ga splača živet. In da smo ga mi, ki ostajamo na tej strani večnih lovišč, dolžni preživeti hvaležno in živeti na polno. Dolžni smo takim fajn - mrtvim - osebam, kot sta bili Klara in Mia.

V spomin in opomin je Sonja Merljak, na spletni strani mnenj Dela v sredo in četrtek napisala spodnje vrstice.

Vem, da si bila zlata maturantka, tako te opisujejo v medijih. Ampak to je bilo morda še najmanj. Predvsem si bila verjetno najbolj čist človek – prepričana sem, da je bila takšna tudi tvoja prijateljica Klara –, kar sem jih poznala. Punca, ki je človeku dajala upanje v človeštvo in medosebne odnose. -- Sonja Merljak, Mia in jaz

In nato tudi malce bolj tematsko razširjeno sporočilo, ki bi moralo odzvanjati precej več časa kot samo eno- ali dvotedenski medijski pomp ob in po taki nesreči.

Zakaj starši ne znamo, nočemo, ne moremo ustaviti petletnika, ki jezika in tepe sovrstnike; desetletnika, ki se noče umakniti z vrha tobogana; štirinajstletnika, ki meče petarde?
 Zakaj učitelji ne znajo, nočejo, ne morejo ustaviti mulcev, ki divjajo po šoli? Koliko smo za to spet odgovorni starši, ki otrok ne učimo, da ima učitelj odgovornost in avtoriteto, da ga usmerja, ampak hitimo v šolo, vsakič ko otrok pritoži, da se mu je zgodila krivica (recimo, ker ga je učitelj, ki je zanj odgovoren v šoli naravi, rekel, da naj odvrže pločevinko s pivom)? Po možnosti z odvetnikom!

  Iz: Ne vem, kdo je Dean Stanko, in me niti ne zanima, http://www.delo.si/mnenja/blog/ne-vem-kdo-je-dean-stanko-in-me-niti-ne-zanima.html (objavljeno 9.5.2013, dostopno 11.5.2013).

Sporočilo, ki bi po mojem mnenju, da ponovim, moralo odzvanjati več kot samo trenuten medijski pomp ob in po nesreči. Pa verjetno ne bo. Ali pa ... Ali pa boš ti, dragi bralec, draga bralka, storil/a kaj s tem v zvezi?

  Se sam/a spomnil/a na dogodek. Pazil/a na otroke, jih vzgajala. (Ups, kje je meja med vsiljivostjo in 'dobro mero'? Kje je, na nek način diskriminacija med vtikanjem punc ali gospa, (bodočih) mater v vzgojo otrok drugih in med taistim vtikanjem fantov, mladeničev, gospodov (sicer morda bodočih očetov, a vendar lahko tudi pedofilov)? A ta razlika med spoloma, ki smo jo "privzgojili" v družbo v zadnjih 30-ih ali nekaj takega letih, je del druge zgodbe.)

Kje so časi, ko "smo" skupaj vzgajali mladino?

Lea Sauperl 7 let

  Kje je zdrava sol in pamet, tako v državnih organih, kot na ulici, v šolah, v glavah slehernikov? Ni vse tako črno, saj še obstaja, samo malce potlačena je, ta zdrava pamet. Lahko bi se jo trudili spraviti ven, vsi mi. Jaz zase vem, da se trudim za tak cilj in da poskušam tudi v drugih (sedaj upam, manj vsiljivo kot v času 'pubertete') vzbuditi podobno.

Srečno.

In pazite na prehodu za pešce. Če ste peš ali za volanom ali balanco ali na waveboardu.

Srčno upam, da preživite.

Ker nisem "fan" editiranja, naj povem tole: drugi odstavek te objave se je prvotno bral drugače, a sem ga spremenil, na prigovor in trezno besedo prijatelja. Namen je bil vzbuditi občutek šoka, verjetno, v tistih, ki niso osebno povezani s to tragedijo. Tako sem kolegu napisal: Ker je bila to poanta. Ta šokantnost. Samo ... imaš prav, seveda. Ni primerno.
... Ne vem. Morda sem preveč brezčuten, nisem bil tam na pogrebu. Morda sem preveč artističen na kvatre. Ali pa resnično ne premorem toliko empatije na trenutke.

Ne vem. Ampak sem oz. bom naredil kompromis. Bom prestavil in bom zbrisal, dokler se ne spomnim boljšega načina, kako to povedat. Ta šok. Ki pa bi verjetno marsikoga odvrnil od branja dalje ... tako da - še enkrat hvala. 

Originalno je pisalo: Bili sta Klara in Mia in poznal sem ju obe. Super punci. Super mrtvi.

"Add endum": Tudi jaz si želim, da bi bili punci živi, ker sta bili mega kul. In če sem iskren, enostavno ne dojamem, da jih ni več.
... 
  Ampak napisal bom še dve misli. Prva od Svetlane Makarovič:
"Kaj mi boste rože nosil, ko bom mrtva?! Zdej mi jih dejte, da jih bom lahko vohala in videla, ko sem še živa!" (Po besednem izročilu moje mame.)

In pa:

"Many that live deserve death. And some that die deserve life. Can you give it to them? Then do not be too eager to deal out death in judgment. For even the very wise cannot see all ends."

—Gandalf (Book One: Chapter II) (J.R.R. Tolkien)

"SO WAS RED"

Ne morem si pomagat, pač je Shawshank Redemption res en najbolj kul filmov. Sploh, ker ne samo, da igrajo vsi verjetno, pa da ima glavno vlogo Tim Robbins (mnogi se ga morda spomnijo iz filma o Einsteinu (I.Q.), k je poziral za fizika, da bi očaral Meg Ryan, Einsteinovo (Walter Matthau) hčerko;)
Zanimivo je, da sta bila oba posneta oz. nosita letnico 1994. Ha, kot mnogi udeleženci slovenske odprave na Jamboree 2011.

No, fino je tudi, ker so lepi kadri, zanimiva zgodba, ki je zaokrožena celota, poleg tega sta pa v en tram vrezana dva stavka: "Brooks was here" in pa:
"so was Red".
Zakon. Glejte, ne bo vam žal.

...
In ko sem že pri letu 1994. Kot poje Sinatra in po njem Robbie: "... It was a very good year..." Kajti istega leta so luč kinematografov ugledali tudi: Tom Hanks v Forrest Gump-u, pa ajde, Tim Allen je 'posnel' The Santa Clause, ki se itak vrti vsak Božič. Ko smo že pri ta hecnih, tudi Jim Carrey in Jeff Daniels sta bila pri tabutastih z Dumb & Dumber-jem, Keanu Reeves in Sandra Bullock sta se gledala v Speed-u, Samuel L. Jackson in John Travolta pa sta med drugim nosila jamajške kratke hlače in citirala biblijo v Pulp Fiction-u. Pol so bli še drugi filmi (in to kopiram samo iz strani iMDB, torej gre samo za ameriške filme, čeprav stran trdi, da je pač internet movie database. Huh.), kjer so se pokazali kaki Ethani Hawki pa Winona Ryder, pa Kremenčkovi so prišli, pa take fore.
 
Aja, pa Disney's The Lion King, ki mislim, da je še zmerom najdonosnejša risanka vsehhhh časov. (Ne vem, kako je s Shrekom. Ah, ne - Wikipedia pravi, da ga je Nemo prehitel. Pa čeprav z eno miceno plavutjo.) 1994 RULZ!

Karte ... kokice ... in ... 300-€-ska očala ... in HARIBO:)

Važn, da je HARIBO
  No, zadnjič (beri: ta petek) smo šli z mojimi tamalimi od tabornikov v kino - gledat nič drugega kot AVATARJA. Vse lepo in prav, ampak: 

Najprej je treba it po kokice (CHECK)

Nato greš v še eno fakin vrsto, za fakin 3-D očala.

"Ok," si rečeš, "sej grem vendar gledat film v 3D ... 3D očala so 'sort of a prerequisite'." Ampak za ta očala morš dat en evro. E N   E V R O. En. Cel. (Un kovanček, no, k piše "1" gor.)

  Pol greš not, se usedeš, ampak NEEEE! Zakaj bi si lahko dal gor očala, za katera si plaču (in jih boš mogu na koncu vrnit), če pa jih morš najpri pucat, ker

so totalno zapacana.

  Ok, ok, DON'T PANIC je pisalo že na Štoparju. No, pol, ko imaš do konca spucane šipice. ("Pismu, še neki je levo zgori. Pa desno... better .. ne, še tole ... tole ... aja - to je praska. Ok. Kaaaj?)

Gledaš film (in ker si ga, kot pravi freak na filme, seveda že šel gledat pred 14 dnevi, v normalni tehniki, obnemiš.. Wait, this is wrong:

Čist pretemno je vse skupaj.

Tako temno, da za moje pojme pretehta 3D tehniko. In šaltaš - med 3-D in blurr-D ... pretemno ... pre 3-D-jasto (ker so tri slike skupi dane in zamaknjene v barvah).   Res škoda, ker je bilo tako temno. Ker Pandora je res huda in so se maksimalno potrudili. Škoda. Dobra stran je, da sem

lahko šel brez problema ven po ene "HARIBO-je" in dal še tazadn dnar:)
Čisto pri koncu filma pa je clo

en prizor, vreden 3D očal:

ko letijo semena 'of the home tree' naokoli in dejansko misliš, da so pred teboj (ali pa vsaj znatno bližje od ekrana).

  Hehe. Na koncu smo stali v vrsti pri izhodu (en portir in en varnostnik G7 (dejansko) čekirata, ali folk daje špegle nazaj. And since I was feeling a bit 'off', sem šel pobarat, "Ej, um ... kaj pa, če nočeš dat špeglov nazaj?"
- "Morš jih dat. Ker so 300 €."
- "Aja, aha. Ja pol pa OK ane. Hvala."
- "Mphm!"

  Pa smo šli. Novim dogodivščinam na proti. (V bistvu se je takoj začela naslednja, ker smo morali it stat v vrsto (ta petek sta se res cela Ljubljana in okolica odločili, da bosta prišli (kaj, pač dvojino uporabljam!) v kino) - tokrat za McDonald's. Jao. In pol kao, da se gremo ven usest, ker je not prevroče (fantje vsi v bundah "Slečte jih." "Ne, gremo raj ven, ker je vroče tle." "Ooookeej..") ... ampak itak zuni ni blo placa in smo hitr skipnl nazaj do naše prejšnje, stoječe mize.
  No, avantura je bila ta, da se je ena mama od tamauga, 'a designated driver' ponesreč napila v službi (en 'surprise party' ob odhodu sodelavca so imeli) in ni hotla pelat.
"Jah, super - sej je Krištof (avto, op. a.) res car, ampak tak car pa spet ni! Kaj pa zdej?" (Blo nas je 7.)
  Pa smo klicali Blaža. Pa je pršu, model. Iz Viča. Car.
Hvala, Blaž.

Petra Cvelbar in MZT tečaj fotografije

Heidi - ho!
  Da ne bom predolg; ta vikend, od petka pozno popoldne dalje smo imeli Fotografski tečaj/delavnico Mestne zveze tabornikov Ljubljana (MZT). Predavatelja sta bila Blaž in Muc (in imela sta lepe asistentke.)

Petra Cvelbar pa je ena norka, resnično. (Seveda v odbito-pozitivnem smislu besede;). Učila se je pri Žigi Koritniku, fascinira pa jo črno-bela koncertna fotografija. Fotke povedo ... precej.

Zan Kuralt's fotoblog

Evo, mal promocije. K je že glih tabornik. Športnik. Dijak. Car. (Slednje dodal jazst, ostalo je na njegovem profilu;)

Sicer pe je vredno ščekirat tudi facebook za tele zadeve - npr. zelo všečne so takele in podobne fotke.

Moj prvi orientacijski tek

  ... je bil malo manj spektakularen, kakor sem si predstavljal. No ja, saj me je enkrat pasje stresel kravji pastir, saj sem trikrat spektakularno padel, vmes, ko bi mogel šprintati, hodil (ker enostavno nisem mogel več), pa še teta Dia (una, k se ukvarja z rejo) me je prišla pozdravit.
  Ne vem točno, kaj sem si predstavljal. Saj že ime panoge razločno pove, kaj to je, mar ne? ORIENTACIJA + TEK = orientacijski tek! How hard is that to understand?

  No, poleg očitnega pomanjkanja kondicije, je bilo seveda prisotnih kar nekaj orientacijskih napak. Ampak sva bila z L**** vseeno zadovoljna - našla sva vse (če nimaš vseh KT-jev (KT=kontrolna točka), si avtomatsko izločen), on je bil celo četrti (od štirih), jaz pa sem tekmoval v kategoriji s tistimi, ki sem jih do sedaj vedno imel za polbogove orientacije, guruje, ki učijo in osvetljujejo pota nam nevednim in ne tako veščim orientacijskih veščin.
  Pa zaradi mokrote in čevlja in moje neumne kože na nogah sem dobil nekakšne vodne otiščance. Pa še ... ne, to je pa to;)
All in all: ZAKON!
KDAJ JE NASLEDNJA TEKMA?!!! :)

Deathly Hallows on the Jamboree

I'll just say: simply cool. A mastery. Joanne Keathling Rowling had pulled off one of the greatest storylines in history of bookwriting, bookselling and possibly, English literature. (I said one of, not the best!)
Great work, Jk!
Jamboree itself: is amazing, as events of crazy youth, crammed together in a tight spot always are. But the organisation is a bit slack ... not nearly as good as it should be. But there's 40 000 of us at the last estimations (!) and such magnitude of people is always hard to control and keep satisfied. They are also expecting to see 70 000 daily visitors in eight days, so about 9,000 per day. (I'll be there, to mann them onto and into the site, get them to laugh and stuff).

The opening ceremony.

For some of the girls, though, it's been quite thrilling as well: young master William walked unto the stage and wore a scarf .. nice touch:)
Looking quite serious about it on the photo, though.
And he SHOULD be! 'cause there's enough grief and sorrow in the world to last us for a lifetime (Tibet, Uganda, Sudan, East bank, ..., Palestine refugees, ... stuff ... and all the countries of the "third" world. (

Though he might have just been worriying that he might get crampled and suffocated to death by the weight of all the oncoming scarfs of scouts that they were giving them to him:)

We have facts written ob boards here, cause it's a one world, one promise THINGY (Blazh, eat yourself) and we have sort of sworn we'd try really hard to overcome difficulties of todays' world. And we come back to the Cree prophecy, don't we:) Here it said: An average Englishman uses about 135 litres of freshwater every day. In Zimbabwe, a person uses 4.5 litres a day. Amongst other things.
Peace in, Aljaz:)