(ha! ironija)
ne vem, če si kaj slišala zgodbo o dveh dekletih, ki ju je pretekli ponedeljek nekdo povozil do smrti?
Bili sta Klara in Mia in poznal sem ju obe. Super punci. Vsaj bili sta, do tega ponedeljka. (Novica na 24.ur.com tukaj.)
Nisem vedel - ali pa sem pozabil (kar mi na nek način povzroča nelagodje in grenkobo v ustih) - da sta imeli take želje in načrte za svojo prihodnost. Morda pa sem ju nazadnje v živo videl še preden sta stopili na ti, sedaj končani, življenski poti. Verjetno je bilo kje v gozdu, na kaki kontrolni točki. Verjetno smo se smejali.
Kot pišejo po besedah člana uprave taborniškega društva Rod Bičkova skala v Novicah:
Kot pišejo po besedah člana uprave taborniškega društva Rod Bičkova skala v Novicah:
 |
| Mia in Klara. Foto: Tadeja Rome |
Zato ob tem ni nič čudnega, da sta se odločili, da bosta tudi po študiju vedno pomagali ljudem: Klara je študirala medicino, Mia pa defektologijo.Pred tem je pisalo:
Tako Mia kot Klara sta bili tako v ožjem vodstvu taborniškega rodu, saj sta bili vodnici voda tabornikov v starosti od 12 do 16 let. »Mia je bila tukaj od otroških let oziroma 10 let, Klara pa malo manj, tako da sta obe šli skozi fazo, da sta bili članici v vodu, potem pa sta napredovali,« njuno pot pri tabornikih opiše član društva in ob tem s solzami v očeh dodaja: »Mi smo vsi tako narejeni, da radi drugim pomagamo. Onidve sta bili pa sploh v tem še toliko bolj. Sta dajali celega človeka v to, da sta poskušali vzgojiti dobre državljane.«
Da je ironija večja, na fotografiji iz spletnih Slovenskih Novic je malce nespretno fotograf ujel sveče ob fotografiji umrlih, starejšo gospo in rob plakata, na katerem pise "Tako kot mora biti." (Clanek.)
Hecno (seveda ni).
Žalostno, da te (nas?) morajo taki dogodki spomniti, da imamo samo eno življenje in da se lahko relativno hitro, v trenutku, konča. Da se ga splača živet. In da smo ga mi, ki ostajamo na tej strani večnih lovišč, dolžni preživeti hvaležno in živeti na polno. Dolžni smo takim fajn - mrtvim - osebam, kot sta bili Klara in Mia.
V spomin in opomin je Sonja Merljak, na spletni strani mnenj Dela v sredo in četrtek napisala spodnje vrstice.
Vem, da si bila zlata maturantka, tako te opisujejo v medijih. Ampak to je bilo morda še najmanj. Predvsem si bila verjetno najbolj čist človek – prepričana sem, da je bila takšna tudi tvoja prijateljica Klara –, kar sem jih poznala. Punca, ki je človeku dajala upanje v človeštvo in medosebne odnose. -- Sonja Merljak, Mia in jaz
In nato tudi malce bolj tematsko razširjeno sporočilo, ki bi moralo odzvanjati precej več časa kot samo eno- ali dvotedenski medijski pomp ob in po taki nesreči.
Zakaj starši ne znamo, nočemo, ne moremo ustaviti petletnika, ki jezika in tepe sovrstnike; desetletnika, ki se noče umakniti z vrha tobogana; štirinajstletnika, ki meče petarde?Iz: Ne vem, kdo je Dean Stanko, in me niti ne zanima, http://www.delo.si/mnenja/blog/ne-vem-kdo-je-dean-stanko-in-me-niti-ne-zanima.html (objavljeno 9.5.2013, dostopno 11.5.2013).
Zakaj učitelji ne znajo, nočejo, ne morejo ustaviti mulcev, ki divjajo po šoli? Koliko smo za to spet odgovorni starši, ki otrok ne učimo, da ima učitelj odgovornost in avtoriteto, da ga usmerja, ampak hitimo v šolo, vsakič ko otrok pritoži, da se mu je zgodila krivica (recimo, ker ga je učitelj, ki je zanj odgovoren v šoli naravi, rekel, da naj odvrže pločevinko s pivom)? Po možnosti z odvetnikom!
Sporočilo, ki bi po mojem mnenju, da ponovim, moralo odzvanjati več kot samo trenuten medijski pomp ob in po nesreči. Pa verjetno ne bo. Ali pa ... Ali pa boš ti, dragi bralec, draga bralka, storil/a kaj s tem v zvezi?
Se sam/a spomnil/a na dogodek. Pazil/a na otroke, jih vzgajala. (Ups, kje je meja med vsiljivostjo in 'dobro mero'? Kje je, na nek način diskriminacija med vtikanjem punc ali gospa, (bodočih) mater v vzgojo otrok drugih in med taistim vtikanjem fantov, mladeničev, gospodov (sicer morda bodočih očetov, a vendar lahko tudi pedofilov)? A ta razlika med spoloma, ki smo jo "privzgojili" v družbo v zadnjih 30-ih ali nekaj takega letih, je del druge zgodbe.)
Kje so časi, ko "smo" skupaj vzgajali mladino?
 |
| Lea Sauperl 7 let |
Kje je zdrava sol in pamet, tako v državnih organih, kot na ulici, v šolah, v glavah slehernikov? Ni vse tako črno, saj še obstaja, samo malce potlačena je, ta zdrava pamet. Lahko bi se jo trudili spraviti ven, vsi mi. Jaz zase vem, da se trudim za tak cilj in da poskušam tudi v drugih (sedaj upam, manj vsiljivo kot v času 'pubertete') vzbuditi podobno.
Srečno.
In pazite na prehodu za pešce. Če ste peš ali za volanom ali balanco ali na waveboardu.
Srčno upam, da preživite.
Ker nisem "fan" editiranja, naj povem tole: drugi odstavek te objave se je prvotno bral drugače, a sem ga spremenil, na prigovor in trezno besedo prijatelja. Namen je bil vzbuditi občutek šoka, verjetno, v tistih, ki niso osebno povezani s to tragedijo. Tako sem kolegu napisal: Ker je bila to poanta. Ta šokantnost. Samo ... imaš prav, seveda. Ni primerno.
... Ne vem. Morda sem preveč brezčuten, nisem bil tam na pogrebu. Morda sem preveč artističen na kvatre. Ali pa resnično ne premorem toliko empatije na trenutke.
Ne vem. Ampak sem oz. bom naredil kompromis. Bom prestavil in bom zbrisal, dokler se ne spomnim boljšega načina, kako to povedat. Ta šok. Ki pa bi verjetno marsikoga odvrnil od branja dalje ... tako da - še enkrat hvala.
Originalno je pisalo: Bili sta Klara in Mia in poznal sem ju obe. Super punci. Super mrtvi.
"Add endum": Tudi jaz si želim, da bi bili punci živi, ker sta bili mega kul. In če sem iskren, enostavno ne dojamem, da jih ni več.
...
Ampak napisal bom še dve misli. Prva od Svetlane Makarovič:
"Kaj mi boste rože nosil, ko bom mrtva?! Zdej mi jih dejte, da jih bom lahko vohala in videla, ko sem še živa!" (Po besednem izročilu moje mame.)
In pa:
Ker nisem "fan" editiranja, naj povem tole: drugi odstavek te objave se je prvotno bral drugače, a sem ga spremenil, na prigovor in trezno besedo prijatelja. Namen je bil vzbuditi občutek šoka, verjetno, v tistih, ki niso osebno povezani s to tragedijo. Tako sem kolegu napisal: Ker je bila to poanta. Ta šokantnost. Samo ... imaš prav, seveda. Ni primerno.
... Ne vem. Morda sem preveč brezčuten, nisem bil tam na pogrebu. Morda sem preveč artističen na kvatre. Ali pa resnično ne premorem toliko empatije na trenutke.
Ne vem. Ampak sem oz. bom naredil kompromis. Bom prestavil in bom zbrisal, dokler se ne spomnim boljšega načina, kako to povedat. Ta šok. Ki pa bi verjetno marsikoga odvrnil od branja dalje ... tako da - še enkrat hvala.
Originalno je pisalo: Bili sta Klara in Mia in poznal sem ju obe. Super punci. Super mrtvi.
"Add endum": Tudi jaz si želim, da bi bili punci živi, ker sta bili mega kul. In če sem iskren, enostavno ne dojamem, da jih ni več.
...
Ampak napisal bom še dve misli. Prva od Svetlane Makarovič:
"Kaj mi boste rože nosil, ko bom mrtva?! Zdej mi jih dejte, da jih bom lahko vohala in videla, ko sem še živa!" (Po besednem izročilu moje mame.)
In pa:
- "Many that live deserve death. And some that die deserve life. Can you give it to them? Then do not be too eager to deal out death in judgment. For even the very wise cannot see all ends."
- —Gandalf (Book One: Chapter II) (J.R.R. Tolkien)
Objave
translator
Veljaven RSS
