Tudi, če se pri nas in v US&A ne bi menjali predsedniki, bi verjetno napisal nekaj takega. Ker to, kar se rabi, ni to, kar se dobi.
In tu je bistvena razlika.
V dokumentarcu, ki sem ga videl pred kratkim (
link), je bilo na steni v Buenos Airesu napisano v španščini:
Če bi volitve kaj spremenile, bi jih že zdavnaj ukinili.
Lahko se ne strinjaš, dragi bralec, s to trditvijo, ali pa se strinjaš popolnoma. Osebno mislim, da prava pot in resnica, kot mnogokrat, ležita nekje vmes.
Demokracija je postala simbol civilizacije in skorajda svobode, tako jo je vsaj uspelo spromovirati orlu čez lužo. (Glede svobode lahko vprašate ljudi, ki jih matrajo vojaške operacije in prisotnost ali pa 'zgolj' ekonomsko "nasilje" ZDA. To so skoraj isti ljudje, ki bodo raje imeli Kitajce in njihov "mehki" način. Več o tem
drugič, sedaj samo link do RT.)
Paradigma demokracije je tako močna, da si skoraj nor, če govoriš proti njej. NO, precej jih govori, med drugim
precej znani intelektualci. Govoré, da ne deluje dobro. Ali pa, da je
praktično ni več, ampak je oligargija, meritokracija, karkoli, kar bolj
realno opisuje trenutno stanje vladavine zelo majhnega števila ljudi nad planetom: neživim in živim okoljem ter vsemi živi bitji, ki ga naseljujejo, vključno s človekom. Če bi volitve kaj spremenile ...
Ko že govorimo o spremembah: vsaj pri nas očitno ljudem ni ravno jasno, kaj dela predsednik v času miru. Torej načeloma imajo države - demokracije - zapisano vladavino ljudstva preko parlamenta (najsibo ta eno- ali dvodomni) in delovanje države zagotovljeno preko treh vej oblasti. OK, to približno vemo skoraj vsi. Ampak kaj dela predsednik? V času vojne je v večini držav predsednik glavni komandant vojske. Kaj pa v času miru?
Predsednik je diplomat države. Govorec in predstavnik, delegat na pomembna srečanja za odprtimi ali zaprtimi vrati, kjer se dá marsikaj zgladiti ali "usmeriti". Ni pa čudodelec.
To bi kvečjemu lahko bil prvi mož države, kar, če sem prav obveščen, pomeni "
premier" (fr.;
translate). (Seveda tukaj se v mislih malce izogibam ruskega fenomena Vladimirja Putina, ki je zapustil predsedniško pozicijo za toliko časa, da je lahko prevzel oblast v državi, si spremenil dolžino predsedniškega mandata (iz 4-ih
na 6 let??) in na prestol v vmesnem času postavil svojega plešočega medveda. Potem pa hop, jeeee, Putin je spet predsednik. In vse upore pizd (slab prevod besed "pussy riot") je gladko poteptal.)
Torej se Slovenija lahko nadeja novega obraza v mednarodnem prostoru. Namesto izkušenega Türka, prvega predsednika Slovenije, ki je bil že prej na mednarodnih pozicijah in deloval kot diplomat svetovnega kova, bo morda oblast "prevzel" Pahor. Človek, ki se ga bodo vsi spominjali v beli srajci z belim nasmeškom. Aha, človek, ki je dejal (
kdo? link), da so mu delovanje kot premieru onemogočali "
strici iz ozadja". Človek, ki kot Rocky Balboa jé surova jajca. Ki ima lase kot Ken. (O Kenu in Benu ne bi.) Dobra odločitev, braća Sloveni.
Osebno preferenco se verjetno dá zaslutiti iz zgornjega pisanja, vsekakor pa ne nagovarjam nikogar, da se odloči v eno ali drugo smer. Enostavno bi želel, da ljudje "za trenutek odložijo delo" in razmislijo, ne koga si žele, temveč kaj lahko predsednik v svoji funkciji sploh naredi. In kako predstavlja državo.
Torej polagam na srce vsem slovenskim volilkam in volilcem, tudi tistim, ki bi raje ostali doma: premislite, koga si želite videti na mestu osebe, ki predstavlja vašo državo v tujini?
Premetavanje blata in šivanje ter podobne dejavnosti, ki se jih v kampanjah poslužujejo kanditati držav sveta, je politična promocija (ki bi se je morda, žal, moral poslužiti tudi dosedanji predsednik Türk, a se je iz različnih - ne pravim, da nujno pametnostrateških - razlogov ni.)
Verjetno ni odveč, če končam z nasvetom. (Ko sem že tako pameten, knede.) Ampak je nekaj soli v naslednjih besedah, sploh, ko se gremo mednarodno politiko ali trženje, biznis ali karkoli, kar diši na to (korupcija všteta).
Ko si v dvomu, sledi denarju.
Za Ameriške
predsedniške kandidate, vzemimo Georgea W. Busha ml. za primer,
se že dolgo časa vé, od kod priteka denar. Ne vé se povsem natančno, niti se o tem ne govori tako pogosto, kot bi se po mojem mnenju moralo (da, veliko odgvoronost in izpolnjevanje njih prvotnih nalog pričakujem od medijev),
koliko denarja priteče od kje (primer za zadnje volitve). Vendar se vé: če je dobil g. predsednik denar od naftnih ali "električnih" lobijev, potem z veliko težjim srcem podpiše Kyotski sporazum. Ali pa karkoli drugega, ki je proti interesu ... aaah,
denarja (
recimo banke?).
Američani niso neumni. Vsaj vladajoči sloj, ki vleče niti ni. "Ko Amerika kihne, se prehladi ves svet", sem nazadnje slišal. Je nekaj na tem. Problem je samo, ker mi nismo Amerika, ampak malo manjša država in to zahteva drugačno politiko. Drugačen nastop na mednarodnem polju. Pahorja bodo "strici iz ozadja" prišraufali na ekonomski kol, da bo bolj "fleksibilen" v svoji marionetni poziciji. Še manjši je, kot Türk, ki bi tudi zaradi svojih izkušenj potreboval večji kol, da bi bil komu marioneta. (A zopet: ne nagovarjam nikogar k ničemur, razen k volilnbi udeležbi. Drugače voli - in o rezultatu odloči - 10 % prebivalstva.)
Med prvimi, s katerim se bo katerikoli predsednik "prijateljsko" srečal, bodo Putin in Kitajci, Merklova, potem pa dalje. No, po vsej verjetnosti. A slučajno veste, kako daleč so načrti za plinovod čez Slovenski teritorij?
Želim vam "dovolj" (
link).
Pretentious git, Part II: When I've reached the point in my research where I"m ready to write at length--weeks on end, usually without missing a day--I make sure I'm downing a lot of protein. Years ago, I read a great piece by Sally Jenkins of The Washington Post about writing and playing high-level sports, and one of the takeaway messages was that my natural tendency to seek a sugar high when sitting at the keyboard was about as useful as eating a bag of M&Ms to run a marathon. Having said that, when I've finished writing for the day (usually very late at night) I reward myself with something sweet, occasionally followed by a glass of port.
Objave
translator
Veljaven RSS
