Danes sem videl zazmržene veje in gozd od Narnije

Jup. Cross my heart, I hope to die. (Upam, da tega ni slišalo kako združenje Donor.si ...) Juuu, je blo lepo. Ziher vas zanima, kje, ane? No, bom najprej opisal, ker se mi zdi res pomembno, da razumete, kako te lahko drevo nasmeji.
  Hodim po cesti, ko kar naenkrat od sivo-temno-črnega asfalta, posutega z nekaj razpršenimi kamenci, pogled zaide gor. In uzre ... uzre najbolj čudovite zazmržeeeene veje, kar sem jih videl ta teden. Padale so kot kaki zmrznjeni in zasneženi (odtod skovanka) lasje kake deklice, ki je cel dan hodila po snežnem metežu. Hkrati je bilo nebo tako čudno kontrastno srebrno-kristalno-sivo, da se je zdelo, kot da gre za nek drug svet. K čarobnosti je dodala še svetlikajoča se in mežikajoča megla, ki je potihoma padala na obraz in te božala s svojimi nežnimi rokami (ok, tačko, ... pod kotom 104,5°, kjer so na koncu prstkov vodiki, ampak that's beside the point!)
  Gledal sem te bele laske tete Breze in se počutil, kot da bom zdaj zdaj med plašči in drevesi v omari stopil naprej, do ulične svetilke.

Ampak v bistvu sem bil samo še ene 10 m stran od vhoda v Mercator pri našem bloku, pa še en stric me je tko mal čudn gledu (al se mi je pa sam zdel), zatorej sem častitljivi gospe Brezi namenil še zadnji zasanjani nasmešek in svoje oči strumno uprl naprej, novemu nakupu naproti! Howgh.